Uredništvo v malem

                                              1. poglavje

                                           Zbor šolskih veljakov

Z šolo je tako ali drugače. Vsekakor pa drži,da se tudi ob novem šolskem letu v šoli vedno nekaj dogaja. In tako tudi na pomurski šoli Kuzma,ki je stala sredi naselja Kuzma v istoimenski občini.

Končno je šoli uspelo omogočiti,da so dobili par novih učilnic,kar je bilo v primerjavi z prejšnjimi leti na šoli z izkušnjami starejših,sedmo,osmo in devetošolcev prava malica. Ali bo domače povedano,en velik velikonočni praznik. Že res,da se velika noč praznuje v mesecu aprilu,a kaj,ko ko so se pač ostali delavci na šoli izrazili tako.

Sama zmeda je nastala že pred šolskimi vrati,ko je ravnatelj povedal,da so pridobili to pa to,brrr!  Kdo pa bo to poslušal! Nekateri učitelji so se oplemenitili z novimi učnimi pripomočki in bodo letos spet težili vsem učencem in učenkam osnovne šole,ki pa prav nič niso krivi zato,da jih bodo spet mučili z kontrolkami,spraševanji,…..

Uroš in Gorazd sta samevala pod okriljem osmega razreda devetletke in drug drugega spraševala,kako je oni drugi preživljal počitnice. Večinoma sta oba ugotovila,da počitnice le niso bile tako dolgočasne,kot so bile. Vsekakor pa sta bila enotnega mnenja,da se bo tudi v šoli dogajalo marsikaj zanimivega.

Uroš,ki je bil zajeten debeluhar z nekaj čez devetdeset kilogramov in je tudi zdaj mlaskal svoj sendvič;pač ni mogel počakati do malice,je pogledoval proti učiteljskemu zboru in živčno pričakoval,koga bodo tudi letos dobili za razredničarko oziroma razredničarja. Ponavadi se vedno,kot tudi letos,ne ve.

Ravnatelj je res dolgovezil,ampak na koncu je razglasil tudi razredničarje za vse,od malih mulčkov pa tudi vse do predmetne stopnje. A na koncu so bili vsi zadovoljni. Preobuli so se in odkorakali v učilnice. Povsod je dišalo po novem,svežem. Učitelji in učenci so se že skozi počitnice spočili in zdaj,učitelji bodo stresali znanje,potem pa,bodo lepo sedli za kateder in zahtevali znanje učencev!

»No,ja,pa se bomo spet šli,an ban,pet podgan,«je zagodrnjal Gorazd,si popravil naočnike in sedel za svoj stol poleg Uroša..

Vendar pa nista samo Uroš in Gorazd trpela za šolsko boleznijo;kakor se pač pravi,ker mora imeti vsaka stvar svoje ime. Avtor izraza je bil dolgin Žiga,ki je bil dolg kot ponedeljek. Svoje noge je stegnil lahko vse tja do table,če je bilo treba.     

A na koncu,ko so učitelji zaključili z novicami,so vendarle povedali tudi tole novico. Učiteljica razredničarka Irena Podpečan,ki je učila tudi biologijo in kemijo,je vstala s svojega stola in jim povedala: »Poslušajte,letos bomo na šoli poskušali po več letih spet izdati šolsko glasilo. Učiteljica slovenščine Milica vas bo jutri temeljito izprašala,kdo hoče hoditi k literarnemu krožku in delati časopis,oziroma glasilo. Ali pa še bolje,naj dvigne roko tisto,ki ga delo mika. Do jutri potrebujemo kandidate!«

( se nadaljuje)

Vabljeni ste k sodelovanju pri nastajanju zgodbe!