Xydria

Disko

Večino tistega dneva sem preživela z Laro, tudi naslednji
dan, sam preživela z njo. Igrali sva mojo konzolo ter se slikali v neprimernih
pozah, napol goli – v kopalkah in spodnjem perilu. Seyana skorajda nisem več
videla. Najbrž je bil s svojimi prijatelji, ali pa se je otepal punc… Bila sem
kar malce ljubosumna… v Yana sem bila že resno zaljubljena…

Prišel je večer in z njim disko. V Larino sobo sem vstopila
natanko ob osmih. Skupaj sva se uredili. Ona je bila videti popolna. Bila je
kot porcelanasta lutka. Njeni lasje so bili božanski, ognjeni, obraz popoln in
obleka ji je preveč pristajala. Jaz pa sem bila le punčka iz cunj. Obleka je
vlekla na gotski stil, in bila sem… solidna…

Odpravili sva se na ples. Že ko sva se spustili po stopnicah
sva zaslišali bobnenje glasbe. Ko pa sva vstopili, sva videli kričočo množico, ki
je plesala po skupinah. Seyan je bil pri največji. Obkrožala so ga dekleta. Na
videz se je smejal, a če sem ga dobro pogledala sem videla da se neopazno
mršči.

Naenkrat mi ni več bilo do plesa. Naslonila sem se ob steno
in gledala Seyana. Bil je tako lep. Še nikoli se mi ni zdel tako popoln. Plesal
je z vsemi ostalimi, se gibal v točnem ritmu. Le opazovala sem ga…

Več ur sem stala ob steni. Nekaj fantov me je že prosilo za
ples, pa sem odklonila. Predvidevala sem, da je ura okoli dvanajste, ko sem po
zvočniku zaslišala neznani glas. »Torej, dragi moji, tole bo zadnja pesem,
sicer pa nekaj počasnega, za vse zaljubljene…«

Nekaj fantov je takoj skočilo k dekletom in začeli so
plesati. Potem pa se je pred menoj pojavila postava…

»Smem prositi za ples?« Je vprašal Seyan.

Xydria

Selitve

Izvedela sem, da so dekleta iz društva že leta nore na Seyana. Ne pustijo ga pri miru. In zato on tako sovraži da ga napadajo, saj ga nadlegujejo že od malih nog. Lara mi je zaupala, da še nikoli ni imel punce. Prav tako kot jaz…

»Hej, jutri zvečer bomo imeli skrivne selitve… Dekleta bodo šla k fantom in obratno. Nekatere bodo imele celo babji žur. Sama nisem nameravala nikamor iti… Preveč se bojim Bučka…«

Bučko so klicali starega moškega (brez zob), ki je ponoči stražil hodnike in preprečeval da bi se dekleta družila s fanti. Ampak to mu ni najbolje uspevalo. Nihče ga ni poslušal, pa čeprav je znal biti včasih prav grozen.

»Morda bi ti lahko prišla k nam?« je vprašala Lara. »Yan bo šel v Veliko sobo. Tam ponavadi spi okoli deset deklet in pet fantov. Ampak jutri bodo selitve, da bos le en fant in še Yan pa še nekaj deklet, ki bo prišlo…« Noč sem upala, da bom preživela v isti sobi kot Seyan, a sem se vseeno vdala. Lara mi je bila res všeč. Strinjala sem se in zmenili sva se, kje se dobiva za disku.

Pa se mi ni niti sanjalo, kaj vse se bo zgodil naslednjo noč.

Xydria

Društvo

Potrkal je na vrata. Zaslišala sem mehak glas, ki nama je rekel naj vstopiva. Soba je bila velika in moderna, imela pa je 6 postelj. V njej pa so bila le tri dekleta. Dve sta bili na videz stari okoli 11 let in zelo debelušni. Tretja pa je bila vitka, z daljšimi in rahlo nakodranimi rdečimi lasmi. »Hej, Yan!« Je vzkliknila Rdečelaska in objela Seyana. Seyan ji je vrnil objem, potem pa je dekle opazilo tudi mene.

»Oh, ti si najbrž… Preshelly, o kateri zadnje čase kar precej slišim…« Je jekla in na hitro sva obe s pogledi ošinili Seyana. »Torej, jaz sem Lara, Seyanova sestrična in najboljša prijateljica in osebna svetovalka in zaupnica in vse kar si lahko še izmisliš. Prepričana sem, da bova zelo dobri prijateljici. Torej, Yan, bi bil tako prijazen in dekleta pustil malce sama?« Jan je pokimal in mi pomežiknil.

»Se vidiva čez kakšno urco, Shelly.« Je rekel in izginil za vrati. Lara je zavzdihnila in se usedla na posteljo. Povabila me je naj ji prisedem. »Torej jaz sem Lara, to že veš, Yanova sestrična. Stara sem 16 let, z društvom potujem že od mojega 2 leta, saj je moja mama ena izmed ustanoviteljev. Letos smo si privoščili Izlet do Xydrie. Mega, kaj? Torej, z Yanom sva si zelo blizu in vedi, da vsem vse o njem. Pove mi najmanjšo stvar v njegovem življenju. In lahko ti obljubim, da o tebi nikoli ne neha govoriti.«

Nagajivo sem se nasmehnila in se še sama predstavila. V tej eni uri, sva z Laro postali kot sestri. Bila je prava klepetulja. Povedali sva si večino reči iz najinih življenj in se blazno zabavali. Debeluški, ki sta bili v sobi, sta skupaj sedeli na eni izmed postelj, čisto tiho in brali revijo. Vsake nekaj minut sta se zasmejali… »Ne sekiraj se zaradi njiju. Odraščali sta pri robotih. Karkoli slišita nikoli ne povesta naprej, vse zadržita zase. Včasih sta malce nadležni, sicer pa znata biti zelo zabavni…«

In tako mi je Lara, povedala več o društvu in Seyanu…

Xydria

Povabilo

Začudeno sem ga pogledala. »Hm… ja. Plešem rada. Že 10 let treniram hip hop… Zakaj?« Nekako sem to z plesom povezala z vabili. Seyan se je še širše nasmehnil. »Jutri je zadnja noč. Društvo prireja party v kleti ladje. Imeli bomo velik disko.« Dvignila sem obrv. Zamisel z diskom se mi ni zdela slaba ampak… »Kdo pa bo plesal? Sem mislila, da je na ladji le nekaj družin in osebja, ostalo pa so roboti…« Sejan je prasnil v smeh in se začel metati po tleh. Kar ni se moral nehati smejati in se valati. Namrščila sem se. »Nehaj!« Sem ukazala. Poskušal se je zresniti, pa mu ni najbolje uspelo.

»Si res to mislila? Na ladji je vendar polno ljudi. Najstniki od 10 do 16 let imajo ’počitnice’, na katerih potujejo do Xydrie, in nato nazaj. Skupaj jih je nekaj čez 200. Vsi bodo prišli v disko. Da ne omenjam njihovih mentorjev, od 18 do 25 leta starosti ki jih je okoli 50 in so vedno pripravljeni žurirati. Kar precej jih že poznam. In punce se spet mečejo za menoj…«

Bog pomagaj mi!!! Skoraj sem se zarila v tla od sramote. Res nisem vedela? Toliko ljudi je bilo na ladji pa za to nisem vedela? Seveda! Zakaj pa je bilo tako veliko sob? Zakaj je bila jedilnica tako velika? Jasno, kako da mi že prej ni padlo na pamet!

»Torej, jutri bo ples, ti pa tako že vse veš o planetu. Bi se mi pridružila?« V trebuhu sem začutila metuljčke. »Seveda!« Sem vzkliknila. »Hm. Torej nisi vedela, da je tukaj celo društvo… Mogoče bi rada koga spoznala?« Še preden sem se zavedala me je prijel za roko in potegnil za seboj. Spotaknila sem se in gleženj me je neznansko začel boleti, a bolečine nisem pokazala.

Z njegovo roko v svoji, sem odšepala proti drugemu koncu ladje.

Xydria

Vez

Skozi dneve sem se naučila veliko stvari o planetu. Postala sem prava strokovnjakinja v jeziku, zgodovini in geografiji. Celo rastline, praznike in navade sem poznala. Le v nekaj dneh sem postala vsevedna, kot bi se rodila na Xydrii.

Seyan mi je pred nekaj dnevi povedal, da sem mu všeč, pa sem raje spremenila temo pogovora. Tudi on je meni postajal vse bolj všeč. Med učnimi urami sva se skrivaj opazovala in spogledovala. Drug drugega skoraj nisva morala spustiti iz oči. Včasih sva tudi flirtala. Počasi sem postajala zaljubljena…

Do Seyana nisem čutila dobesedne in nore ljubezni. Čutila sem nekakšno veliko vez, ki me je kot magnet vlekla k njemu. Kadar ga ni bilo ob meni, sem se počutila prazno, brez notranjosti. Kadar pa sva bila skupaj, sem spet zaživela in postala živahna. Tega mu seveda nisem povedala. Za to sem bila preveč sramežljiva.

Res je, da sem kot dekle zelo uporniška in zgovorna, toda kadar pride do fantov postanem tiha in plašna, sramežljiva miška. Doma je bilo kar nekaj fantov zagledanih vame. A si tega nisem hotela priznati, zato sem jih enostavno ignorirala. Nikoli še nisem imela fanta, kaj šele da bi se poljubila. Zato so bili fantje zame vedno skrivnost…

Bil je predzadnji večer in Seyan je vstopil v mojo sobo z velikaanskim nasmeškom na obrazu. V rokah je držal dva lista, ki sta spomnijala na vabila.

»Shelly,« me je poklical. »Mogoče rada plešeš?«

Xydria

Ljubosumje

Zjutraj sem imela dovolj časa da sem se uredila in pripravila zvezke za učenje. Vse si bom zapisala in si tako lažje zapomnila. Začela sem pisati včerajšnjo snov in nekje na polovici je na vratih potrkalo. Ura je bila nekaj do enajstih dopoldne in skozi vrata je vstopil Seyan.

»Torej si že budna.« je rekel z nasmeškom na obrazu. Veselo sem pokimala in mu pomignila naj vstopi. Za seboj je zaprl vrata in se usedel k meni. »Ugh, si pa pametna. Vse si si zapomnila.« Je očarano dejal. Zasmejala sem se. »Kakšna pa izgledam? Si pričakoval, da gotske princeske ne moremo biti pametne?« Skupaj sva se zasmejala in pomagal mi je napisati obnovo včerajšnje teme. Kmalu sva končala. Ker nisva vedela kaj bi počela sem na dan privlekla mojo konzolo z igrami in fotoaparatom. Na njej sem imela nekaj slik v nederčku, zato sem kar hitro preklopila na igrice, preden bi Seyan kaj opazil…

»Hej, kje imaš ti sobo?« Sem ga nenadoma vprašala. Njegov nasmeh je malce zbledel. »Nekje na koncu hodnika. Sicer nisem ravno sam…« Namrščil se je, jaz pa sem potrpežljivo počakala na razlago. »Torej naše stanovanje je malce večje, ampak sta v njej dve družini. Torej mi in še neko dekle… V eni sobi spiva oba. Ločena je z zaveso, ampak baba mi nikoli ne da miru..«

Takoj me je obšlo ljubosumje. Bila sem jezna, ker jaz nisem morala spati v njegovi sobi. Čeprav Seyana ne poznam prav dolgo, mi je v teh dneh prirasel k srcu… Le pokimala sem, da z ničemer nisem pokazala mojega pravega razmišljanja.

»Torej ona je nora nate, tebi pa ni niti všeč…« Sem zasanjano ponovila, po njegovi razlagi. »In spita v sobi ločeni z zaveso, kako romantično.« Sem zavila z očmi. »Hej, meni bi bilo veliko bolj všeč če nebi spal v isti sobi.« je protestiral. »Sicer pa sem že navajen. Punce me obožujejo.« Na njegovem obrazu sem zasledila gnus. »Torej te obkrožajo punce in tega NE maraš?« Pokimal je. Waau, to je pa res čuden tip. »Kaj pa tebi, je katera simpatična?« Sem nato vprašala. Z iskrico v očeh me je pogledal. Njegov pogled je bil poln upanja.

»Da, le ena.« Je odgovoril in srce mi je začelo biti hitreje…

Xydria

Preučevanje

Stopila sva v mojo sobo. Sama sem se zleknila na svojo posteljo, on pa je sedel na tla. »Torej, kje želiš da začneva?« Je vprašal. Skomignila sem. »Na začetku?« Melodično se je zasmejal moji izjavi. »Torej… hm. O Xydrii je kar precej za povedati… Pravzaprav je njihov svet zelo podoben našemu. Boš videla. Ko bomo prišli tja, se ti bo zdelo, da si prišla nazaj na Zemljo. Le da v drugo mesto…«

Tako mi je začel govoriti. Na Xydrii imajo jezik, zelo podoben angleščini. Naučila sem se nekaj osnovnih reči, ki sem jih morala znati govoriti. Pokazal mi je tudi zemljevid sveta. Omenil je, da imajo malce bolj napredno tehnologijo, čeprav smo tudi na Zemlji že zelo razviti. 

Kar precej časa sva se učila. Čas mi je hitro tekel. Ves čas, ko je Seyan razlagal, sem na skrivaj opazovala njegov obraz in telo. V mislih sem ga preučevala in ga želela čim bolje spoznati po videzu. Pozneje so nama v sobo prinesli večerjo. Za tem, pa sva se lotila iskanja največjih mest na zemljevidu.

»Koliko je že ura!« Sem vzkliknila, ko sem pogledala nanjo. Tudi Seyan se je obrnil in pogledal številke. »Pol enajstih, kaj?« Je zavzdihnil. Pogledal me je in dvignil obrv. »Torej, naj grem počasi?« Tudi sama sem zavzdihnila in zaprla oči. »Najbolje bo tako. Moram se naspati. In pred tem me čaka še tuširanje…« »To bi pa rad videl. Lahko ostanem?« Je z nagajivim glasom dejal. »Videti želiš moje tuširanje?« Sem začudeno odgovorila potem pa se začela glasno režati in ga tepsti z blazino. Seveda je hotel videti mene pod tušem!

»Torej, jutri bom prišel že malce prej. Geografijo bo treba bolje obdelati in se naučiti še nekaj več od jezika…« Je rekel. Pokimala sem. Tako se je obrnil in odšel iz sobe, jaz pa sem gledala za njim. Nato sem se šla umit in v posteljo.

Nekaj časa sem ponavljala besede, ki sem se jih ta dan naučila, potem pa potonila v globok spanec…

Xydria

Kosilo

Pogled sem hitro odvrnila od okna. Sedaj se mi pa že blede! Nekaj časa sva bila oba tiho. Zavila sva na desno in zagledala dolg hodnik. Na koncu so čakala velika vrata, ki so vodila v jedilnico. ”Torej kako si spala?” Je naenkrat vprašal Seyan. Pokimala sem.

Spomnila sem se sanj, v katerih sem nenehno videvala Seyanov prelepi nasmeh, s katerim me je pogledal prejšnji dan. ”Res sem imela zelo lepe sanje.” Zasmejala sem se in pogledala v tla. Seyana je moj odgovor odkrito zanimal. ”Oh, o čem pa si sanjala?” Se je nagajivo nasmehnil. Nisem vedela kaj bi bilo slabše – povedati resnico, ali se mu v obraz zlagati.

”Zakaj pa je to pomembno?” Sem izzvalno vprašala in ga pogledala. Ob njegovem pogledu mi ej postalo nerodno. Gledal me je posmehljivo, kot bi vedel, o čem sem sanjala. ”Jaz. Ti. Gola. Nekje.” Je počasi zlogoval vsako besedo. Zavzdihnila sem. ”Ja, nekje blizu si…” Takoj sem želela prekiniti temo. ”Oh, kako mi je všeč tukaj. Kaj je danes na jedilniku…?”

Vprašano in odgovorjeno. Odprla sva velika vrata, ki so vodila v jedilnico, kot v najmodernejšem hotelu. Na izbiro je bilo obilo hrane, kar si si laho zaželel. Nisem vedela, kaj bi nam toliko hrane, saj je na ladji le nekaj družin ter majhno število delavcev. Ostalo pa so ženboti in možboti, ki tako ali tako ne potrebujejo hrane.

Seyan se je zsmejal, potem pa sma skupaj stopila do pulta, kjer sva vzela pladenj in si postregla s hrano. Sama nisem imela preveč apetita, zato nisem pretiravala. Usedla sva se za mizo s prostorom za dve osebi in se lotila kosila. Med obedom nisva kaj preveč govorila, ko pa sem se začela ukvarjati z sojinim polpetom na mojem krožniku (lahko bi rekli, da sem ga kar sicirala) sem opazila Seyanov režoči se pogled. Tudi sama sem prasnila v smeh in še nekaj minut sva se hahljala. Ko sva pojedla sva vstala in odšla (kramo namreč pospravljajo roboti) proti… moji sobi najbrž?

Na poti pa žal nisem bila dovolj pozorna, da bi opazila, kako me iz kota jedilnice sovražno opazujejo črne oči.

Xydria

Presenečenje

Ko sem se zvečer vrgla na mehko vodno posteljo, sem v trenutku zaspala. In sanjala sem o Seyanovem prelepem nasmehu… Potem sem zaslišala glas. Angelski glas. Kako me je klical in mi govoril naj se zbudim. Čisto počasi sem odprla oči in se zazrla v nagajive modre oči. Uh, kako resnične sanje.

Šele po nekaj sekundah sem se zavedala, da sem budna. Kriknila sem in se skrila pod odejo. Oblečena sem bila v majico brez rokavov z veliko prevelikim izrezom ter spodnje perilo.

”Kaj pa ti tukaj?!” Sem tiho zarenčala. Seyan se je zasmejal. ”Pa se ti sploh sanja koliko je ura?” Je režeče se dodal. Pogledala sem na uro, na strani moje postelje. ”Pol eno? Ura je pol eno?!” V mislih sem zaklela in se poskušala spomniti, koliko je bila ura, ko sem odšla spat.

”Zmenila sva se, da pridem danes pred kosilom. Še dvajset minut pa bo kosilo.” Spet me je posmehljivo pogledal. Teh njegovih pogledov se bom kmalu naveličala… ”Lahko potem prosim zapustiš sobo, da se uredim?” Spet smeh. Režeče se je vstal in odšel proti vratom. Slišala sem glasen tlesk vrat in takoj sem skočila iz postelje.

Na srečo, sem tukaj imela svojo kopalnico. Pograbila sem oblačila in izginila v kopalnico. Na hitro sem se stuširala, umila obraz in zobe, počesala sračje gnezdo na moji glavi ter se namazala. Potem sem se oblekla, v moj gotsko zeleno črn stil, ter zapustila kopalnico. Petnajst do enih. Imela sem še pet minut. Odšla sem na hodnik, ki je vodil do vseh ostalih prostorov na ladji. Zunaj me je že čakal Seyan in skupaj sva odšla na kosilo. In sploh si ne morate predstavljati kako smešno je bilo, ko sem pogledala čez okno in zagledala črno vesolje osvetljeno z zlatimi zvezdami.

In nevem zakaj, sem za trenutek med njimi opazila Seyanov nasmeh…

Xydria

Onemelost

Izustiti nisem morala niti besede. Seyanov nasmeh je bil takoo božanski. Posmehljivost in režanje sta izginila iz njegovih oči. Namesto tega sem lahko videla prijaznost in toplino njegovih oči. Dobila sem kurjo kožo. Mojbog, fant ti lahko izprazne glavo!

Stresla sem se in nekajkrat pomežiknila. ”Oprosti, ne razumem te.” Resnica je bila, da njegovega vprašanja sploh nisem slišala… Nasmeh me jeprevzel. Nisem ga več pogledala, saj sem se bala ponovno ostati brez besed. ”Polet na Xydrio traja kakšen teden. V tem času, bi te lahko učil o planetu. S seboj sem – čisto po naklučju – vzel nekaj knjig o navadah in jeziku. Nebi škodilo če bi tudi ti znala kaj več…”

Seveda. Pokimala sem ”Hm-ha. Ja prav. Lahko. Kdaj pa…?” Še vedno si ga nisem upala pogledati v obraz, zato sem se začela ukvarjati z svojimi nohti. ” Hm, kaj praviš vsak dan po nekaj ur? Recimo po kosilu in zvečer ob sedmih. Kaj praviš?”

Oh, bog. ”Seveda, seveda, odlična ideja. Hm, kdaj pa začneva?” Ura je bila najbž že kar pozna in šele sedaj sem začutila utrujenost. Imela sem še kakšne pol ure, preden me bo premagal spanec… ”Hm, pozno je že. In videti si… zaspana. Kaj praviš da se lepo naspiš, jutri pa se bom oglasil malce pred kosilom?” Pokimala sem in se pretegnila.

Oba sva vstala. Seyana sem pospremila do vrat. Obrnil se je k meni in tokrat sem ga morala pogledati v obraz. (Uf, fant je bil za skoraj celo glavo višji od mene…) Njegov prelep nasmeh je izginil, in kar precej sem si oddahnila, da mi en bo treba spet izgubiti dara govora. Na njegovem obrazu sta spet žarela porogljivost in živahnost. Prijazno sem se mu nasmehnila.

”Torej se vidiva jutri, Shelly.” Je rekel in se s svojim kazalcem igrivo dotaknil mojega nosa, še preden pa sem uspela najti prave besede, je že korakal proti svojemu stanovanju.

Xydria

Pomoč

Zaprepadeno sem gledala fanta. Bila sem v globoki zadregi – hočem reči, prav neumno od mene…

Fant se je le glasno zasmejal. ”Hej, ne skrbi. V parih dneh bomo tam, po moje imaš še dovolj časa da se vse naučiš.” Je brezskrbno rekel. Seveda, lahko je njemu reči…

”Hej, kako ti je ime?” Je nenadoma vprašal. Ja, seveda, selim se v vsolje njega pa zanima ime. ”Preshelly.” Sem odgovorila togo. Fant se je zamislil. ”Hej, klical te bom Shelly. Lepše se sliši. Jaz sem Seyan, me veseli.” In kako brezskrbno se smehlja… Pokimala sem in s tem želela pokazati, da tudi mene veseli. Seyan. Zanimivo ime.

”In stara si…?” Je vprašal. Skrivnostno sem se nasmehnila. ”Ugibaj.” Usedel se je na stol in me pogledal s svojimi sinjimi očmi. ”Hm… zgledaš okoli 16, ampak po pameti bi ti jih pripisal 13… Koliko torej?” Zavila sem z očmi. ”A potem jih imaš ti 12?” Sem izzivalno vprašala. Naj sam ugotovi koliko sem stara… Prisedla sem na stol ob njegovem. ”Zmotila si se za pet let. Jaz jih imam sedemnajst.” živahno se je nasmehnil. ” Jaz pa štirinajst.” sem nejevoljno zamrmrala. Zasmejal se je. Spet. In brez kančka skrbi.

”Tri leta, ni veliko. Pa bi me vseeno odobravali kot učitelja?” Razprla sem oči. Kaj?! Učitelj… česa? ”Prosim?” Sem se delala vljudno. Seyan me je obdaril z najlepšim nasmeškom, kar sem jih videla v življenju. V trenutku sem ostala brez besed.

”Kdo pa misliš, da te bo učil o življenju na Xydrii?” Je vprašal, njegov očarljivi nasmešek, pa še vedno ni izginil. In ostala sem brez besed.

Xydria

Nepripravljena

Za mano je stal fant, ki sem ga pred nekaj minutami videla pred stavbo. Zaprepadeno sem ga pogledala. Kako se je znašel tukaj? Se mi mar smeji? Zezno sem zapičila pogled vanj, kot bi ga želela razkosati.

”Na ključu je gumb. Ko ga vtakneš v ključavnico ga pritisni.” Mi je rekel posmehljivo. Zardela sem in pogledala v tla. No krasno! Pa sem osramočena… Pogledala sem ključ in tam res videla majhen srebrn gumbek…

”Saj vem to.” Sem nejebvoljno zagodrnjala, fant pa se je še bolj zarežal. ”Mislim, da je tole laž…” Zavila sem z očmi in se obrnila k vratom. Ključ sem potisnila v ključavnico in stisnila gumb. V vratih je škrcnilo in odprla so se.

Tam sem zagledala najlepšo sobo vseh časov. Pohištvo je bilo v beli in svetlo zeleni barvi, ponekod tudi črno. Bilo je drago in moderno, na sredini pa nas je že čakala prtljaga. Naenkrat je črnolasi fant stal ob meni in gledal po sobi.

”Lepo.” je rekel. ”Pri nas je namesto zelene indigo.” Je še dodal in pogledal okoli. ”Smem naprej?” Pogledal e je in se zasmejal. ”Mogoče še nisi opazil, ampak že stojiš notri.” Sem naveličano rekla in zaprla vrata. Fant se mi ni zdel škodljiv, zato nisem nameravala zganjati panike.

”Torej že veš kako je na Xydrii?” Je lahkotno rekel, kot da ga odgovor sploh en zanima, pri tem pa opazoval steklenega slončka na omari. Odkimala sem, čeprav sem vedela, da tega ni mogel videti. ”Ne, pravzaprav skoraj ničesar ne vem. Za planet sem vedela, pa nikoli nikoli nisem kazala interesa zanj. Včeraj sem izvedela za selitev.” Tokrat me je on pogledal začudeno. ”Nič ne veš o planetu?” Tp me je zbegalo. ”Pa bi morala?” sem vprašala.

”Kako je, če se seliš iz Francije v Španijo, ne da bi znal Španski jezik? Me je vprašal. Sedaj pa sem se počutila neumno.

Ne poznam navad, ne poznam kulture, ne poznam ljudi in ne poznam jezika.

Xydria

Prvo srečanje

Zaletela sem se v nekoga, malce višjega od mnee. Umaknila sem se ter pogledala kvišku. Zalgedala sem fanta, s kratkimi črnimi lasmi, ki so štrleli v pav vse smeri. A frizura mu je pristajala. Imel je mehko mogre oči, skoraj srebrne, obraz pa mu je zakrival nagajivi nasmešek. Sovražno sem ga pogledala. ”Kaj se nastavljaš, tepec!” Sem sovražno rekla rter se obrnila stran. Fant se je le zasmejal. ”Pa že.” Je skomignil. Odkorakala sem stran, a na sebi sem lahko čutila njegov porogljivi pogled.

Stopila sem skozi velika steklena drsna vrata in pri recepciji zagledala starša. Pogovarjala sta se z Ženbotom (tako praviimo robotom v ženskih telesih, prepoznavni pa so po rdečih znamenjih na čelu). Ko me je mama slučajno opazila se je opravičila in skočila k meni. ”Press, čez kakšno uro bo ladja vzletela.” Je govorila zelo tiho. ”Pojdi skozi ta vrata (ob tem je pokazala na kovinska vrata pred menoj) in nato zavij na levo. Tam boš videla varnostne ukrepe, o katerih sem ti govorila zadnjič…” Ja, tega pa še nisem pozabila. Ubogljivo sem prikimala. ”Tam skozi te bodo usmerili proti ladji. Naše stanovanje je številka 2,2/4 C, ključ ti bodo dali. Počakaj naju v sobi prav?” Spet sem pokimala ter se obrnila proti vratom.

To je torej to. Začetek mojega potovanja. Stopila sem skozi velika kovinska vrata in se obrnila na desno. Tam so bile varnostne naprave. Pred nekaj dnevi mi je mama govorila o njih. Morala sem oddati prsni odtis na ekran, majhna naprava mi je pregledala šarenice, morala sem vtipkati družinsko kodo ter oddati kapljico krvi. Ko me je računalnik potrdil (vse skupaj je trajalo le kakšno minuto) so se debela vrata odprla in stopila sem v dolg bel hodnik napolnjen z lučmi, ob strani pa so stali Ženboti in Možboti. Nasmehnila sem se. Usmerili so me po poti naravnost do ladje, na kateri bomo leteli. Neka temnolasa Ženbotka mi je povedala kako priti do sobe in mi dala ključ.

Sobo sem brez težav našla. V odprtino se potisnila ključ, a vrata se niso odprla. Še nekajkrat sem poskusila, a se vrata niso vdala. Tiho sem zaklela, potem pa za seboj zaslišala smeh.

Ko sem se obrnila sem zagledala par modro srebrnih oči, ki so se posmehljivo režale…

Xydria

Hej, kdo pa sem?

Sonce je počasi zahajalo. Prijetna oranžasta svetloba žarkov me je božala po obrazu. Hodila sem po parku in še zadnjič v mojem življenju gledala kako sonce toni v hladno morje in dan prehaja v večer.

Sedela sem na plaži v našem kraju in povsem pri miru opazovala sončni zahod. Bil je tako lep. Zavedala sem se, da to sonce vidim zadnjič v življenju. Nisem pa morala vedeti, ali ga bom poglešala. Kdo bi vedel, kako bo tam, kamor odhajam…

Sem Preshelly (izgovori se kot Prešli). 14 let stara črnolaska, lahko bi rekli da sem skoraj popolna metalka. Prijatelji me kličejo Press. Hm, pa najprej malce o mojem izgledu… Imam črne lase, sicer dolge do ramen in stopničasto postrižene, a imam zelene podaljške na desni strani. Frizura je res odštekana. Oči imam živo zelene in se ujemajo z barvo mojih podlajškok. Obraz imam srčast, rožnate ustnice ter ošiljen lep nos. Oblačim se v Metal in Gothic stilu (raztrgana črna oblačila, kombinirana z zeleno, čevlji: bulerji, all stars…) Po obnašanju pa sem upornica.

Kakorkoli, v življenju vedno uživam vsak trenutek, kot bi bil zadnji in tokrat je bil res zadnji. Moja starša sta bogata ’raziskovalca’ ali kako temu pravijo. Oče je nekakšen astronavt in odkriva novosti v vesolju. Leto 2032 je že kar precej napredno in pred kratkim so odkrili nov planet, ki je nekakšna replika Zemlje. Obdan je z zrakom, zato tam lahko dihamo, na njem je pitna voda, različne rastline in živali, drugačne kot pri nas. Planeta pravzaprav ne poznam, vem pa nekaj majhnih stvari o njem. In včeraj so me seznanili z novico.

Selim se. Selim se na Xydrio – popolnoma meni neznan planet.